Zavesten starš, zavesten otrok...
Ljubezen se rodi v trenutku spočetja in traja celo življenje. Ali jo znamo tudi ohranjati in negovati ves čas? Ta odgovor prepuščam vam. Danes bom pisala, kako pomembno je biti zavesten starš in tako pomagati otroku stopiti na svoje noge. Kot vsi veste, to kar pišem živim. Zato si ne izmišljam nekaj, še manj pa da bi se to kje učila in 'piflala' na pamet, ter vam solila pamet. Moj namen je odpreti vam širši pogled na vso situacijo in omogočiti vaš dostop do vašega zavedanja. Kajti vaša intuicija je edini kompas, prav tako otrokova zavest kreira svoje življenje.
ZAKAJ SE JE PRED ROJSTVOM OTROKA POMEMBNO IZOBRAZITI?
Bolj, ko so me drugi skušali prepričati v to kdaj je pravi čas imeti otroka, sem se sama obračala stran od tega. Zakaj? Ker sama nisem želela biti mama otroku, ki še sama ne ve, kaj naj s seboj. Za piko na i, da bi si naložila še odgovornost vzgoje, obojega pač ne bi zmogla. Zato sem začela z delom na sebi pri svojih 14. letih, nato sem po smrti mame izgubila vso vero. Od tistega dne sem bila sama izgubljena v tem velikem svetu. Si predstavljate, kašna mama bi bila lahko takemu otroku? Izgubljena, brez vere, brez volje do življenja, depresivna. Tak starš biti, rodi samo še večjo pogubo in izgubljeno osebnost. Zato sem ponovno zavihala rokave in pričela z delom na sebi. Ker sem v sebi ves čas vedela, da če želim postaviti družino, sem se v prvi vrsti morala na noge postaviti jaz. Le jaz sem lahko zgled svojemu otroku.
Otroci so naša ogledala. Vse kar počnemo mi, oni posnemajo. Tako se začnejo vzorci in tako pričnejo živeti svoje življenje, da nas prevzamejo v celoti. V resnici se vsak rodi s svojo identiteto, ki jo je treba samo usmeriti na pravo pot t.j. njihovo pot, ki so jo izbrali. Seveda, moramo kot starši dopuščati otroku, da izbere svojo pot. OTROCI NISO NAŠA LAST. Čeprav jih vzgajamo in se trudimo, da so boljši kot mi, si jih ne lastimo in ne ustvarjamo posesivnosti nad odnosom do njih samih. Tako jih ne obravnavamo, kot nemočne in uboge in ne vem kaj. Otroci imajo svoje zavedanje, imajo svojo notranjo moč in vedo dobro kaj počno. Zato je nujno, preden izberemo pot starševstva, da odgovorno razmislimo o tem, kaj to prinese za seboj. Šola za starše, se mi zdi super podpora in tam pridobiš super informacije, ko se odločate imeti svojega otroka.
ZAKAJ JE NUJNO DOPUŠČATI OTROKU IZBIRO?
Ko je otrok dojenček in ko pride na svet, ne potrebuje nič drugega kot vso skrb in nego mame. Ko otrok, kateri vstopa z 11. meseci v vrtec pride do javnega zavoda (inštitucije, ki vzgaja in izobražuje, ter nudi varstvo), se zadeva spremeni drastično. Najprej je šok za otroka, nato za starše, svet se vam v trenutku lahko povsem obrne na glavo. Saj v mojem primeru je tako, da smo se bolj ali manj pregovarjali z vzgojiteljico ves čas. Ker nisem želela, da se otroka 'zmanjšuje' in ga dela ubogega, ki to ni. Otroci pridejo na ta svet s popolnim zavedanjem. Pred vstopom v inkarnacijo oz. če vam je ljubše samega utelešenja, se duša odloči kakšno pot bo izbrala, kaj bo izkušala, kakšne starše želi imeti, kje želi živeti itn. Ko pride rojstvo na ta svet, seveda se ne spomni, kaj in kakšen je zapis. Zakaj? Ker ga lahko s trenutkom izbire vedno spreminja, kot želi. Osnova je začrtana pot, vse ostalo je spremenljivka. Zato je od nas zrelo in odgovorno, da ga jemljemo kot neskončno bitje v tistem majhnem telesu. V dopuščanju, da otrok v tistem trenutku ve kaj želi. Kar mnogokrat drugi označijo za razvajenega mulca in otroka, ki nima mej. Seveda, se mu te meje postavijo, le na drugačen in bolj ljubeč način. Ko otrok kljubuje, trmari, ali naleti na naše neodobravanje, je nujno, da ko se njegov impulz vedenja umiri, da mu razložimo zakaj je tako. S popolnim mirnim in ljubečim tonom se spustimo na njegovo višino oči ali pa ga vzamemo v naročje in mu razložimo. Otroci razumejo, čeprav ne znajo govoriti, povedati. Vedo vse, ker čutijo našo energijo, naš ton glasu, naše kretnje. Ne mislite, da so nemočni. Oni nas ves čas opazujejo in posnemajo naš vzorec vedenja. Nemočen je starš, ki v trenutku njegove ihte, jeze ali trme začne z enakim vedenjem ali še huje, otroka udari. To je stanje vaše nemoči, ker sami niste vstopili kot zavesten starš v vzgojo.
Pri otroku je nujno, da mu nudimo izbiro. Saj se med vrstniki ustvari tekmovalnost, boj za obstanek na tem planetu. Tukaj nastopimo mi v večji meri kot zavesten starš. Med vrstniki je danes zaznati vse več nasilja, nasilnega vedenja, z nasiljem dostopa do 'igrač' in kakšne posledice to ustvari kasneje? Tega se ne vpraša nihče. Starši so na eni strani nemočni, ker imajo občutek, da bijejo bitko med dvema ognjema. Problem je, da bitke ne rabiš biti, da si ljubezen in da ustvariš harmonične odnose tudi znotraj sistema in otroka, samega. V trenutku se odločimo za izbiro. Izbirajo tudi otroci.
Kar je potrebno kot zavesten starš storiti, da nehamo kriviti sisteme in iskati izgovore za našo 'nezavedno' vzgojo oz. neodgovorno vzgojo. Vzor in zgled se začne pri nas. Mi smo učitelji za življenje, otroci so naši učenci vse do trenutka, dokler niso samostojni in poletijo kot metulj iz bube na svojih krilih. A če bomo tej bubi pomagali odleteti, ji bomo krila 'ošvohneli' oz. odvzeli moč (notranjo moč). Zato ne bo imela dovolj moči, da leti sama in bo vedno odvisna od naše pomoči. Zato je nujno, da otroci hodijo skozi svoje lekcije in učenja sami. To v praksi ne pomeni, da nas ni zraven in nismo prisotni temveč, da se jim naloži odgovornost za vedenja, poda izbire in različne poglede na situacije.
Primer: Otrok nas vpraša: "Kateri poklic je boljši?"
Odgovor starša: "Poklic, ki si ga izbereš je vsak dober, če znaš ob tem uživati, se zabavati in ti je všeč kar počneš, te izpolnjuje in osrečuje. To je poslanstvo ali poklic."
V tej fazi ne dajate in ne poveličujete poklica ali naziva. Otroku dovolite razmišljanje in izbiro, da pri sebi ugotovi, kaj je tisto zanj pravo kar bi izbral. Če še ne ve kaj ga veseli, ali kaj bi izbral. Kaj se najraje igraš, v čem uživaš, kaj ti je najljubše? Že samo s tovrstnimi vprašanji ga boste premaknili iz točke A v točko B, da bo vsaj malo ugotovil, kaj ga srčno razveseljuje. To ni tisto, kar vi mislite, da je zanj/zanjo najbolje. V trenutku, koo želite vsiliti mnenje ali poklic, ki naj bi ga otrok opravljal, v resnici delujete iz zavesti vašega ega. Kar pa ne pomeni, da bo za otroka to najboljša pot. V njej morda niti ne bo užival.
Otrokom kot zavesten starš, ki se igra igro s svojimi vrstniki postavimo v začetku jasna pravila in izbiro. To se začne v ranem otroštvu pri igri sami.
Primer: (Anže) je vaš otrok, ki ima na obisku svoje prijatelje in mlajšo sestrico, ki kognitivno še ne razume (razume pa na ravni intuicije) kaj in kako poteka medsebojna igra. Kako uskladiti vse energije, da se bodo otroci sami zaigrali in imeli lepo?
Kot prvo otrokom ponudite izbiro. Ali bodo npr. igrali igrice (Nintendo, Wii, Xbox ipd.), ali bodo igrali se z drugimi igračami (specifično navedejo naj katere in le te imajo na voljo). Pomembno je, da starš ve, kako tudi vključiti v to igro mlajšega bratca, sestrico. Otrok se med seboj ne izključuje, tudi mlajši se mora naučiti, kako se deli igrače, kako se igra ipd. Starejši otroci, pa naj ta čas, prevzamejo odgovornost za mlajšega brata/sestrico do te mere, da pazijo, da se ne poškoduje, ali kaj ne vzame v usta (manjši predmeti). V praksi zaživi igra in se stopnjuje do prvega 'spora', ko se med seboj skregajo. Kot starš ste dolžni dobiti pojasnila vseh. Ugotovite vzrok nastanka in šele nato zahtevajte opravičilo (da se otroci opravičijo drugemu otroku in da jasno izrazi, kaj mu ni bilo všeč) in nato sledi postavljanje meja (postavite meje in dovolite igro naprej pod drugačnimi pravili: npr. naj Anže igra 5 minut, nato se zamenjate ali pa če je spor tako hud, da še naprej skušajo vztrajati v svojih prepričanjih, jih ustavite in od njih zahtevate konec igre). Otroci bodo razumeli navodila in igra bo stekla dalje.
Otroci morajo vedeti, da za nastanek nekega spora sledi sankcija/omejitev. Tukaj se začne graditi odnos, komunikacija. Nujno je da mu dovolimo, da izrazi svoja čustva. Ne obtožujemo jih. "ti si kriv, si naredil to in to." Tako se jih avtomatsko 'zaklene' v njihovo podzavest in se zapiše vzorec krivde.
Če želite biti zavesten starš svojemu otroku in zgled, potem je nujno da tudi sledite otroka in ste dosledni pri njihovi komunikaciji, igri, da spremljate interakcijo med vrstniki. Če ne z očmi, pa vsaj z enim ušesom :).
Otrok mora izbirati, in to ustvari posledično odgovornost za življenje. Ko se mu dovoli, da izbere sam kaj želi imeti ali jesti, ali se obleči ali karkoli to je, odrazi na temu otroku zadovoljstvo in opolnomočenje. Ko ga opolnomočimo, da lahko sam odgovorno sprejme svoje odraslo življenje se ne bojimo zanj, da ne bo zmogel živeti sam ali stati na svojih nogah in biti neodvisen od nas. Vedno na stvari glejte tako: "Kakšno izbiro ustvari npr. to vedenje kot posledico čez 5, 10, 15 let? "
Le prepuščen otrok brez nadzora staršev postane kaotičen otrok. Pa otrok še zdaleč ni kriv, da je tak. Odgovorni smo kot starši, da se jasno in glasno postavijo pravila na začetku.
Če želite postaviti harmonične odnose med otrokom samim je nujno, da se vključite v ljubečo komunikacijo in ne k podpiranju nasilja.
Nihče si ne želi imeti nasilne družbe, nasilnega sveta in ga gledati na način tekmovalnosti. Čas je, da v sebi zbudite ljubezen in gradite ljubezen do sebe in do vaših bližnjih. Ljubezen izbere ljubezen in gradi ljubeče odnose.
Z ljubeznijo za vas,
Aleksandra Rehar
Imate vprašanja? Bi želeli stopiti z menoj v kontakt: flyinwings.ar@gmail.com
