Zakaj ne dobim pravega partnerja?
To je vprašanje, ki ga zadnje čase velikokrat dobim. In potem sledi večinoma od oseb nežnejšega spola: "Zakaj vedno najdem kretene?" Včasih se resnično vprašam v svoji glavi ali sem sploh pristojna in dolžna pojasnjevati tak odgovor. A odgovorim lahko le iz svojih izkušenj in kako vso situacijo vidim jaz. Ter kaj kot človek, ki kanalizira energije lahko predam v določenem trenutku osebi, ki išče tak odgovor. A tokrat vam govorim iz svojih izkušenj.
Ko ste s takimi vprašanji pristopili resnično sem se vprašala samo sebe: "Zakaj ravno jaz podajam te odgovore?" In meni zadnjič kolegica odgovori: "Zato, ker ti imaš partnerja in kolikor toliko na prvi pogled urejeno življenje." Nato je v moji glavi sledil: "Aha". Ok, res je imam čudovito družino, ki v naši skupni družinski dinamiki mene postavi v marsikateri izziv. Ni popolno, a obojestransko se trudiva rasti. In dokler vztrajava v tem, je meni ok. Ampak, to ne odraža odnosa ali stanja v katerem se nahajam jaz in stanje mojih misli, čutenj itn. Da se razumemo bolje => svoje občutke doživljam drugače, kot moj mož. Saj sem pripadnica "žensk" in nisem moški.
Dokler nisem sama nehala bežati od težav, se v mojem življenju niso mogli pojaviti harmonični odnosi. Še manj, da bi imela dobro samozavest in se cenila dovolj. A dokler tega nisem osvojila nisem niti izbirala pravih partnerjev zame.
Moji "bivši" partnerji so mi lagali, me zaničevali, me oblačili v vse možne obleke, tako da sem bila všeč njim, ne sebi. Bili "bolno" ljubosumni, tako, da v svojem gsm-u nisem smela imeti enega kontakta, od nasprotnega spola. To je šlo celo tako, daleč, da se je moja draga "nebeška" mama, ki je bila takrat še živa, križala in me samo opazovala kako daleč bo šlo to vse skupaj. Vplivati ni smela v mojo ljubezen in posegati v njo, saj ni ona izbirala mojega partnerja, temveč jaz. To je bilo obdobje zame, ki bi mu lahko rekla "lekcija". A to vem danes, takrat sem morala izkusiti izkušnjo, ki je nisem poznala. Dokler ni prišel naslednji fant in mi lagal. Vse skupaj je trajal odnos 2 leti in 2 meseca, enako kot s prejšnjim. Pa je prišel naslednji, ki sem mu vrnila svoje občutke jeze nazaj za "oba" skupaj. To razmerje je trajalo celih 8. mesecev. Še dolgo je trajalo :) in še dolgo sem vztrajala. Vsega skupaj so šla stran moja srednješolska leta in nekaj let moje "službe" v zvezah, ki niso vodile nikamor.
Na kar sem nekega dne prišla tako daleč in rekla dovolj! Tako ne gre več! In nisem edina, ki se spopada z občutki jeze, krivde, žalosti in kar je še huje obdobje "igranja žrtve". Ne nisem več tega potrebovala. Nisem več žrtev, nisem več nekdo, ki bi me teptali. Takrat so prišle vse besede moje mame na uho: "Nisem te rodila zato, da se moški izživljajo na tebi, še manj pa da te trpinčijo!" S tem mi je podala jasno sporočilo: "Ceni se in imej se rada!" Takrat sem jo kako dobro slišala. Vse njene nasvete, ki mi jih je dala sem jih slišala zelo dobro. Odmevali so mi vsak sleherni dan. In, ko je prišel kak moški nasproti se mi je podal občutek "gnusa". Vsi skupaj so se mi gnusili, imela sem jih za patološke "lažnjivce" , sovražila sem moški spol. Se upirala vsemu, kar je prišlo mimo. Imela sem jih čez glavo dovolj. Sovražila sem sebe. Bila sem celo v tako globoki iluziji, da sem verjela, da se bodo vsi spremenili, če jim bom ugodila v vsaki želji. KAKO DEBELA LAŽ! Spremeniti sem se morala jaz in želje sem morala izpolniti sama sebi. Dokler nisem prišla do samega dna... Tako zelo sem z vsemi odnosi izgubila sebe, svoj kompas, kdo v resnici sem, kakšen odnos želim do sebe, kako želim vse skupaj imeti. A to če velja zame, ni nujno, da velja za vas. Vi iščite svojo resnico. In v kar boste verjeli, to boste kreirali. In če ste se iskreni do sebe, si boste priznali vse (dobre in manj dobre lastnosti sebe).
"Vsak odnos se začne z vami samimi. V meni so prav ti moški zrcalili vse, kar sem v sebi tekom odraščanja doživljala kot otrok, ki je odraščal v družini nasilja in zelo ljubosumnim odnosom. Ves čas sem gledala "odnos" svojih staršev in pri tem ponotranjila svoje občutke, da je to pravi odnos. Ampak občutka pravega nisem poznala. Saj ga nisem ozavestila. In ko sem se soočila s tovrstnimi odnosi sama, jih doživela na svoji koži, sem vedela, da tega si ne želim."
Nato je v vmesnem času zbolela za rakom moja mama. In časa za ljubezen in predelovanja, svojih čustev nisem imela. Ostalo je le "POSPRAVLJENO" v nekem predalu moje glave => POTLAČENO! Nič nisem razrešila. V vmesnem času, kolikor sem imela svojega časa, a samo spomnila sem se njenih besed. Zakaj me je v resnici rodila. To je bilo moje vodilo k iskanju sebe, pravih odnosov in partnerjev. Te njene besede v srcu nosim še danes. Gradim na sebi ljubezen. Imam se rada, cenim se in sem samozavestna. Košček za koščkom in tega je minilo 11 -let, se cenim vsak dan bolj. NE DOVOLIM SI NESPOŠTLJIVIH ODNOSOV. Tega tudi več ne izbiram. Vsak, ki želi biti moj partner, ali prijatelj, bo moral mene sprejeti tako kakršna sem. PIKA. Ne glede na vrsto odnosa. Ko sem se trudila iskati zveze, sem se upirala sprejemanju (sprejemanju sebe in ljubezni do sebe). In ko sem nehala iskati, sem sprejela več, kot sem pričakovala.
Rodila sem zdravo hči, ki se bo konec koncev zgledovala po meni. In nekaj kar sem prestajala jaz ne rabi tudi ona, a če bo izbrala prav enak način izkušanja ljubezni, bo potrebovala zato, da bo rasla iz svojih izkušenj. Moje izkušnje navsezadnje ji ne bodo tako odločilne. A jaz jo bom pri tem znala voditi. In to je vse kar ji lahko dam kot mama, da jo naučim postaviti trne temelje "zdravih odnosov do sebe".
A dokler nisem ozavestila odnosa česa več ne želim izkušati, niti nisem ustvarila prostora za to, da bi se v mojem življenju pojavil partner. Ko sem v svoji glavi ustvarila ideologijo oz. sliko: "Kakšno življenje želim živeti čez 5 ali več let?" Je bil moj odgovor: "Harmonično". Ta odgovor je prišel iz dna moje duše. Iz vseh globin. Duša je vedela, kaj si želi. Samo slediti sem morala svojemu občutku. In poskusila sem občutiti za minuto in dve in biti ta občutek. Vse občutke, kje se vidim, kakšno nepremičnino imam itn. Ko je umrla moja mama...je edini človek, ki je stal z menoj v vseh "mukah" in stoji še danes, je to moj mož. Ustrezal je vsem mojim definicijam, ki sem si jih zadala in sledila sem občutku. Takrat sem imela spisek v svoji glavi kaj si od sebe in posledično od moškega želim. In tak moški se je čez dve leti pojavil. Bil je ves čas ob meni kot prijatelj. Celih 8. let. Imela sem ga ves čas pred nosom, le zavedala se nisem, da je tako blizu in da je to on. Če bi videli, kako mi je šel na živce s svojimi izjavami, ko sem imela 17. let. Ne bi sama danes sebi verjela, da je to lahko on. Ali je on pravi? Za zdaj je, mi je ok. A ne morem zatrjevati, da bo tako "za vedno". Dokler vlagava obojestransko enak doprinos drug drugemu in ga razvijava dalje. Je ok. Imam to kar sem si želela od odnosa. In predvsem, kar je najbolj pomembno. Drug drugemu dopuščava, da sva kar sva. Dve samostojni identiteti, ki se odločata zase, a živita življenje na skupni barki in jo krmarita v vsak dan. Na tej barki sva preživela vsa neurja, vse suše in sončne dneve, vse deževne dneve, in ostala na njej. Zasidrala sva trdne temelje v začetku in v začetku veze postavila jasna pravila. Bila sva odkrita (ni bilo skrivnosti), brez mask, in brez pogojevanj, kaj bo če bo...plula sva iz dneva v dan. Res je, vmes je že kazalo, da bova šla narazen oz. bolje povedano, tako so nama govorili drugi. A ostala sva skupaj, ker sva verjela drug v drugega. Niti za trenutek nisem podvomila v to. Vsak pri sebi se je zavedal vrednosti, ki jo imava. Dopolnjujeva se v vsem in slediva skupnim vizijam in ciljem. In če je to definicija prave ljubezni => je to ljubezen, ki sem jo izbrala jaz. Jaz samo sem bitje, ki ve kaj želi. Ko sem spremenila stališča in poglede, postavila svoje prioritete. Takrat sem korak za korakom kreirala odnos, ki si ga želim (danes skupaj s prijateljstvom traja ta odnos celih 19 let in 11 let skupnega življenja). Verjela sem le v to, da če me kdo ne sprejema takšno kot sem, ima ta oseba veliko dela s seboj. In nisem se trudila ustreči vsem v vrsti in ostala sem zvesta sebi ves čas. Niti se nisem trudila spreminjati osebo pred menoj.
Ni trenutka, ki bi podlegla svojemu stališču pogleda in če v nekaj verjamem, v tem vztrajam! To je moja izkušnja. Dialog in veliko kompromisov je nekaj, kar razrešuje najine težave v vseh dneh najinega skupnega življenja. A še kaj bi se našlo.
Ni unikatnega recepta, kaj je prav in kako pristopiti v odnos. A edini recept, ki preverjeno deluje v vseh odnosih ste vi. Pomembni ste vi. Kakšen partner želite biti sebi?
Sledite svojemu občutku in temu kar si želite.
Ni univerzalne poti, sva le jaz in ti. ~ Aleksandra Rehar
