Ko si na tleh in ko si sam...
Najbrž ni človeka, ki se ne bi spomnil te pesmi Pop Design-a…ja to so bila leta moje mladosti in refren gre nekako takole:
»Ko si na tleh in ko si sam, nate še misli nekdo, v tvoji se srajci prebudi. Ko si na tleh in ko si sam, nekdo s teboj bi bil rad, vrnil ti stari zaklad«.
A danes ne bom pisala o tem, temveč o osamljenosti. In refren je bil uvod, kot moje sporočilo na moje prošnje, ko sem razmišljala, kaj napisati, kot današnjo temo bloga. In danes tema o osamljenosti, ki sem jo doživela sama.
Ni ga hujšega, kot če ostaneš popolnoma sam. Ko pomisliš le še na najhujše in ne vidiš izhoda ven, takrat vidiš, da ob tebi ni človeka, ki bi ti pomagal. No vsaj jaz sem bila včasih tega mnenja. Kajti, ko se v življenju srečaš z precej težkimi situacijami, ko ne veš več od česa bi živel in ko preživljaš svoje dneve na robu preživetja in ko ne veš ne kod ne kam se obrnit po pomoč. Ko veš, da je tvoja »krvna« družina daleč stran od tebe in so oddaljeni 700 km stran in ti kljub vsej situaciji niti niso dolžni pomagati, niti niso v zmožnostih, da bi v danem trenutku lahko pomagali. Ja kako mi je to poznano. Takrat se srečaš z samoto, z seboj, ko resnično si sam, brez družine. Ja to je bilo nekoč moje življenje. Če ne bi prehodila te poti, danes ne bi bila toliko bogata z svojimi izkušnjami, ki jih delim z mnogimi, ki pridejo do mojih seans, ali coachingov. A ne bi je spremenila za nič na svetu. Svoje življenje sem sprejela takšno kot je in sedaj uživam.
Moje življenje me je teplo tako in drugače, dobila sem korak za korakom debelo kožo, a to ne pomeni, da sem sedaj tako močna, da me nič ne zlomi. Saj v poslanstvu, ki ga delam, je precej zavisti in nevoščljivosti. Zato se s tem ne borim, temveč sprejemam, da tako je in tukaj se ne da nič spremeniti. A vseeno se trudim po najboljših močeh in nimam se za osebo, ki bi bila popolna. Temveč se imam za osebo, ki lahko doprinese mnogim in jim da krila, da lahko poletijo na svoji poti.
Včasih bi na tej poti vrgla puško v koruzo in odnehala…ampak, ko poslušam svojo pokojno mamo, me hitro spomni zakaj sem tukaj in s kakšnim namenom. Zato danes vem, da nisem več sama, niti osamljena. Morala sem se naučiti prositi za pomoč, ko jo potrebujem. In če ne prosiš in ne vprašaš, obstaneš na »mrtvi točki« iz katere se ne premakneš nikamor.
In kaj ima to z osamljenostjo?
Zelo veliko. Ljudje, ki smo v tovrstnih poklicih doživljamo eno izmed največjih lekcij, preizkušenj, testov, vzorcev, ki jih moramo prerasti z namenom, da lahko učimo vas, vam podamo roko. A to niti ni včasih lahko. Resnično se velikokrat znajdem v solzah in si mislim: »Le kaj mi je tega treba?«. A seveda je treba, če delaš s srcem in z ljubeznijo vse to kar počneš in za kar si predan v tem poslanstvu. Moja osamljenost je tukaj predanost k temu kar počnem. Ni veliko prijateljev in ni veliko ljudi, ki bi te podprli v temu poklicu. Še manj pa je to ena izmed poti s katero bi se lahko primerjali z drugimi. Na tej poti si sam in individualen v tem kar počneš. Zato tudi ena izmed zadnjih raziskav kaže, da so raznovrstni učitelji, coachi, mediji celo najbolj depresivni ljudje. A ta informacija meni ne bo spodnesla tla pod nogami, temveč imam svoje zavedanje in trdim, da si svojo pot utiraš sam, kot najboljše veš in znaš. »Si to v kar verjameš, da si.«
Ko sem bila sama in na tleh, sem ugotovila, da sem se vedno znova in znova učila enega in istega vzorca, ki je: »Da si za vse na svetu sam«. In ko sem tako znova padla, sem v sebi zbrala zadnje atome moči in vstala. A kar mi je dalo zavedanje, da sem z vsako izkušnjo močnejša, boljša in hvaležna za vse kar se mi je v tistem trenutku dogajalo (v bistvu nisem bila nikoli sama, niti osamljena – to je bila le iluzija v moji glavi). Ljudje, ki so bili takrat ob meni, so le odsevali mojo resnico. Pa naj bo še tako boleča ali ne. Bila je resnica, s katero sem se morala hočeš ali nočeš soočiti. Ubežati nisem mogla nikakor, kajti vedno znova me je bičala z večjimi in močnejšimi udarci. Zato sem se naučila, da že ob prvem udarcu postanem pozorna na vse kar počnem. Vedno se vprašam: »Kaj je še v meni takega, da kreira takšno realnost/situacijo?«. Odgovor, ki ga prejmem pride v raznih oblikah (v besedilu pesmi, bodisi preko ljudi, ali preko reklam, glasbe itn.). To so nebeško vodeni odgovori in mi pomagajo na moji poti, da znam razbrati vsa sporočila, ki se podajo v tistem trenutku.
Ljudje, ki so v meni sprožili razne občutke, kot občutki nelagodja, so odsevali v njih, skozi besede, dejanja, čutenja in tako sem vedela, da nekaj v sebi moram spremeniti. Zato hkrati obožujem tisto pravo »samoto«. Ko se lahko umaknem, premislim in naredim nadaljnje korake. Vidite? Ni težko biti sam. In situacija, ki me je učila bi lahko rekla, da osamljenost kot beseda v mojem besednjaku niti ne obstaja. Temveč obstaja čas in prostor, ko ga potrebujem zase in si ga vzamem zase. To je moj čas in cenim ga. Čeprav je moj dan skoraj prekratek za vse kar želim storiti, a prav je tako. Ok je. In ne obremenjujem se več. Vse kar se zgodi se zgodi z višjimi nameni. Bolj, ko sem se trudila določene stvari izsiliti na tak ali drugačen način, vse bolj sem dobila močnejši udarec. In tako sem se naučila tudi stanja mirnosti. Samota, ki me je učila bodisi skozi izgube, bodisi skozi težke situacije ali kako drugače, me je naučila stanja duha »spokojnosti/mirnosti«. In danes nisem več tako impulzivna oseba, kot sem bila nekoč. Danes ne »skačem več v luft« za vsako malenkost. Pustim in sledim svojim občutkom, svojemu srcu in tako kot je mi je povsem »cool«.
In če se dogaja drama okoli vas, ohranite mirne živce, kajti na koncu je vedno vse na svojem mestu. Situacije kasneje pojasnijo razlog: »Zakaj je moralo biti tako?«. A dokler se boste spraševali »Zakaj?« se boste vedno znova vračali v začaran krog.
Kako sem prišla iz začaranega kroga ven?
O ja. Ta odgovor je sila preprost. Odločiš se. Ja tako preprosto. Ni tukaj prav nobene znanosti in teorije. Samo slediš svojemu srcu, zavedanju sebi. Verjameš vase. V vsak nadaljnji storjeni korak VERJAMEŠ VASE. Ne »počepneš« in ne »podvomiš« vase nikoli in nikdar. Preprosto greš in slediš vsakemu notranjemu glasu in občutku (vedenju), ki te popelje k naslednjemu koraku. Predan si vsemu kar verjameš, ker prav od tukaj se začne vsa kreacija. In če ne verjameš vase, kako lahko pričakuješ, da bodo drugi verjeli tebi? Ja. Tako sem prišla naprej iz situacije, iz vseh lukenj sem si korak za korakom dovolila priznati sebi in naglas vsako stališče, pogled na situacijo, občutke krivde, nespoštovanja, zanikanja in vsega, kar me je vodilo v osamo in izolacijo. Da sem se našla in poletela ven kot Feniks iz pepela. Ker sem si končno dovolila biti jaz z vsemi svojimi dobrimi in manj dobrimi lastnostmi, z vso svojo trmo in jezo in še čim bi se dalo našteti. To vse sem jaz. In to je Aleksandra, ne skrivam se in ne kažem se kot popolno osebo. Jaz sem avtentična in sem kot mavrica. V vseh odtenkih. Kdor me ne sprejema takšno je to le njegov pogled, ki mu kot ogledalo zrcalim njegovo/njeno resnico. Vse ostalo je le pogled in dopuščanje, da človek lahko v svojem življenju izbira, kaj želi biti, postati, ustvariti, s kom se želi družiti itn. V vsem mi ni potrebno ugajati in tudi vsem se ne potrebujem prilagajati. Ko se odločiš zase, si sam kreator svoje usode. Takrat te nihče več ne postavi na test in še manj na novo preizkušnjo. Ko slediš 100% sebi in svoji zavesti, ko si odločen, da si le ti tisti, ki kreira situacijo in z tem svoje posledice. To je vse. Si sam svoj gospodar.
Zato biti sam danes ni sramota, temveč jo jaz vidim celo kot prednost, ko si lahko daš sebi čas in si seboj najboljši partner, prijatelj in si dovoliš biti vse, kar si želiš. A hkrati znati manevrirati v vsakdanu, kot neskončno bitje v svojem telesu.
Ko te nič več ne zamaje, si dober prijatelj sebi, takrat se spremeni vse. Ko si ljubezen in izžarevaš iz sebe to ven, takrat ni bojazni, da bi bil sam in osamljen. Ko si dovoliš sprejeti vse kar je.
"Sam sebi si najboljši prijatelj in partner." ~ Aleksandra Rehar
