Lekcija, ki me je učila celo življenje...
Moram priznati, da zadnje dni, ko je retrogradno gibanje Merkurja vse bolj prihajam do osebnih spoznanj, za katera menim, da jih je vredno zapisati, saj se soočamo vsi nekje v istih težavah.
Zakaj vam to pravim, ker so sedaj odnosi tisti, ki so v ospredju in prihajajo naprej. Vsaj tako vidim jaz in kot sem sama prejela v uvid.
Sama osebno sem potegnila svojo rdečo nit do korenin in našla znova ključ. Včeraj mi je prijatelj podal idejo o pandorini skrinjici, a danes vem, da sem sama ta pandorina skrinjica in imam še veliko dela, da se bom spoznala in učila iz lastnih napak. Ni ne prav, ne narobe, so vedno le izkušnje, ki nas učijo in dopuščam se učiti tudi sama, saj nisem nikakršen GURU, ki bi imela zase vse odgovore. Daleč od tega. Izkušam tudi sama svoje življenje in se učim, rastem iz dneva v dan. Toliko let in dela na sebi in še vedno se najde ta: "POPRAVNI IZPIT".
Vsakič znova sem padla na istem izpitu in vedno znova ponavljala iste napake. A tokrat sem resnično postala pozorna na čisto vse zunanje dejavnike. A še vedno se zgodi, da preslišim tisti tihi glasek znotraj sebe in grem preko svojih meja.
In kje je ta moj:"POPRAVNI IZPIT?"
Povsod, kjer so me zaznamovale vse moje izgube, tako materialne, kot osebne na področju odnosov, ali bodisi moje družine. Vedno znova in vsakič znova privre na površje, dokler ne sprejmeš in si rečeš: "Ok sem, vse je v redu, čeprav sem zafrknila, je vse v redu, ok sem." In tako sem sprejela situacijo, ki se je nanašala na izgubo. Nisem se zavila v občutke krivde, ki te povlečejo v brezno iz katerega ne prideš ven. In sem dala priložnost sebi, da sem se iz vseh situacij izgub nekaj naučila in ozavestila sebe, ter bila hvaležna za spoznanja, ki sem jih ob vseh lekcijah izgube prejela.
Kaj sem pri zadnji izgubi ozavestila je to, da ne glede na to kaj delam, kako delam, sem si že 1000x dokazala, pa ne potrebujem več te lekcije in jo zavestno vračam v celotnem paketu nazaj, je to, da sledim sebi in svojemu tihemu glasku, ki me vedno nagovarja kaj naj storim in naredim.
A mnogi niti ne razločijo te glasove v sebi, kaj je glas intuicije in glas razuma. Naj vam samo povem, da glas razuma pri meni vedno hoče nekaj po svoje in je zelo trmasto bitje. Medtem, ko glas intuicije vedno poboža mojo dušo, me zna pomiriti, me dvigne gor. In samo še slišim glas: "Zdaj si razumela kaj smo ti govorili." In ta glas te nagovarja z TI ali MI. Vedno nežno in ljubeče, nikoli jezno ali pod prisilo. Zavedam se, da je moja svobodna volja, ali ga bom upoštevala ali ne.
Tako sem razumela, da sem razbrala, kaj sliši moj razum (ego, ki se vedno upira nečemu), ali intuicija. In ta sposobnost je v vseh dana. In vsi lahko govorimo jezik luči, a če ga ne znamo uporabiti v praksi nam nič ne koristi. Lahko si samo predstavljate, da je nekaj delati v praksi, nekaj pa govoriti učeno in zopet tretje, da si dovoliš biti sam izkušnja in hkrati ta občutek, ki ga nosiš znotraj sebe.
Vsak dan nisi vedno v energiji zgoraj, niti nisi vedno najboljše. A v vsem tem nihanju gor in dol je prav ta čar navdiha, da si ta trenutek v občutku, ki ga izbiram. Vsaj to je eno izmed mojih velikih spoznanj. In, ko gledam svoje življenje nazaj, jaz nisem več jezna, jaz nisem razočarana, samo zadovoljna sem, da sem kdor sem in ne bi tega zamenjala za nič na svetu. Od svojega ranega otroštva sem morala postati odrasla oseba, z veliko mero odgovornosti, a danes razumem tudi zakaj. Ampak takrat nisem videla tako, danes vem. Danes vem, da sem morala živeti v bolečini, da danes ne potrebujem več te bolečine. In svojemu telesu jih ne zadajam več in ne izbram več takšnih situaciji, ki bi mi na kakršenkoli način prinesle bolečino. Umaknem se takšnim situacijam, ker v srcu čutim, da to ni zame.
Naučila sem se, da v takšnih situacijah in ljudeh bi znova začutila na tako ali drugačen način bolečino ali boleč odnos, ali znova doživela odnos razočaranja. Nikakor več ne želim biti več v tem krogu in iz tega kroga lekcije zaključim enkrat za vselej.
Stopila sem v svojo moč odločanja in izbire, v svojo notranjo moč zaupanja. Da sama vem, kaj je dobro zame. Zato se izključujem zavestno iz vseh situacij, ki mi govorijo: "to bi bilo dobro zate, naredi to in ono, to je tisto kar moraš poskusiti, itn.", vse te sugestivne stvari niso več zame. Sledim samo sebi in to je vse.
Ko sem to odločitev sprejela, sem vedno sledila sebi.
A kot v popravnem izpitu sem vedno klonila, ker se je zgodila situacija: "Kaj pa če?" Dragi moji bralci...
Meni nikoli, ampak resnično nikoli, ko so me drugi postavili v dvom ali jaz sama, nisem izbrala dobro. Na to vprašanje: "Kaj pa če bi poskusila in bi to pomagalo?". Nikoli se mi to ni obneslo! Še 1000x se mi je izkazalo na mojem popravnem izpitu, da sem v sebi zaznala, da to meni ne bo pilo vode in mi res ni. Dvom na dvom ustvari dvom. In se iz tega nič dobrega ne zgodi.
Ko sem sledila svojemu občutku, sem vedela da to bo nekaj zame. Zato sem se začela poslušati. Resnično poslušati! V tem letu se je začelo poznati na zdravju in kot je moja velika učiteljica povedala nekoč: "Če boš hodila čez sebe, boš zaznala nekoč to na zdravju." To je ta "streznitveni šamar", kot ga poimenujem jaz. Zdravje je nekaj kar moramo imeti na vesti. Vse drugo je irelevantno. Ampak, ko nas to uniči, si začnemo očitati, kaj bi lahko spremenili.
Sama pri sebi, si nisem več želela, da bi si kdaj očitala. Grlo je moja šibka točka, in letos sem to spoznala še bolj. Vsakič, ko nekaj ne delam prav mi vzame skozi boleče grlo glas. Kar sem "glasnik - kanal" in skozi glas predajam vse. A sem razumela. Globoko razumela svoj "RDEČI ALARM". Dovolj. Mojega glasu nihče ne bo vzel. Ne jaz, ne drugi! Vrnila sem se k sebi in to je vse. Od tukaj sedaj izhajam in nič drugega me ne zanima več. To je vse kar želim. Sem občutek. Sem jaz.
Koliko situacij še sama potrebujem v tem življenju, da bom končno razumela, da ko nekaj ne čutim, da ni ok na prvo žogo, ni zame? Nič več. Pika. Konec. Tukaj sem se ustavila. Ozaveščam vse to in ne izbiram več tega. Bolečine.
Rada se imam, sprejemam se tako kakršna sem in sem v redu. Popolna :)
Zato se ne morem z vsemi strinjati. In z tistim v čemer sem se strinjala, sem v tistem hipu izbrala trenutek občutka, ki ga bom doživela, kot izkušnjo.
Hvaležna za ta spoznanja in obema "bratoma", ki sta me pripeljala v ta občutek.
Sama čutim v srcu, da sem rojena pod srečno zvezdo in rojena, da se izražam v pisani besedi. To je moja zdravilka, na tak način se lahko izrazim in ne glede na to kako pišem, je to tisto, kar me izpolnjuje. To sem jaz. Kajti, to bo ostalo za menoj, ko bom odšla. To je moja zapuščina sebi, vam in morda še kaki duši, ki bo brala moje zapise.
Sam/a sebi si najboljši glasnik, zaupaj si!
Rada vas imam iz <3
Aleksandra Rehar
