Zgodba, ki se piše sama zase...

Danes sem se odločila pisati, kako lahko postanete resnično zavestni kreator svojega življenja, a da to stanje dosežete ne potrebujete leta, ur, in ne vem koliko časa. Sama sem v svojem življenju, prebredla čez mnogo ovir, ki sem jim danes hvaležna. Številne izgube so se na kratko časovno obdobje tako vrstile, da sama nisem več vedela v kaj sploh verjeti. In še danes ne vem v kaj verjeti. Vem pa nekaj, da lahko verjamem le vase. In to je preprosto vse kar v tem trenutku lahko in zaupam v življenje brezpogojno. Ne glede na to česa me moj vsak dan uči v novih izkušnjah in situacijah, ki jih izbiram.

V tako kratkem času sem si kreirala novo življenje. Kajti novembra meseca sem imela povsem dovolj in nabralo se je v meni preveč nekih čustev, ki so vrele v meni že dolgo časa in sem sama sebi rekla: "Alex dovolj je. Čas je za nove korake in nove ljudi. Tukaj sva sedaj v status Quo". In tako počasi sem sledila svojim občutkom, ki so me pripeljale na novo pot. Ta pot, ki v meni briše stare meje in vzorce in kreira povsem novo mojo realnost onkraj moje realnosti. Ko si dovoliš živeti sebe onkraj. Tako preprosto je to.

Ko čutiš, da vse kar počneš ni več to to in ne obrodi rezultatov, takrat se zavestno odločiš za korak dlje k novim spremembam. In tako sem si dovolila samo slediti vibraciji, ki me je pripeljala do čudovitih ljudi. Ti ljudje - ekipa soustvarjalcev so vsak posebej vzbudili v meni vse kar že sem, vendar sem to v sebi potlačila. Vsak je moj ključ in ključavnica, ki premika v meni meje onkraj sebe. Z besedami to težko izrazim, a dejstvo, da tudi z občutki težko izrazim, saj si jih šele dovolim doživljati.

A vse od novembra do marca nisem počela nič drugega, kot se posvečala svojemu blogu in pisani besedi. Sebe sem počasi zlivala na papir in si dovolila izraziti čustva, izraziti jezo, izraziti sebe. Ker če sem se želela premakniti izven cone udobja, sem morala nujno pospraviti svoje "podstrešje", da sem lahko nadaljevala svojo pot naprej. In le tako lahko rastem in se razvijam v boljšo in bolj sočutno osebo, ki si jo želim izkusiti. Kajti v sebi sem to za vselej zaprla, in vsekakor nisem bila pripravljena deliti z vso širno javnostjo. Bilo me je sram, kajti moje izkušnje so dramatične in vse prej kot neka čarobna zgodba, v katero bi verjeli mnogi. A iz tega bo nekaj nekoč nastalo to preprosto čutim v sebi. Zato ne želim več kovati nobenih načrtov. Prepuščam se trenutku navdiha.

Letos sem prvega januarja sprejela odločitev, da me ne zanima kaj bo jutri, kakšen dan se bo odvil - dovolj! Želela sem postati trenutek tukaj sedaj - to kar sem učila mnoge, se je usidralo tudi vame. In dovolila sem si živeti to. Nisem več razmišljala. Lahko vam povem, da za minuto nazaj ne vem več kaj sem povedala, dokler me kdo ne spomni. In to se mi dogaja na dnevni bazi. Če ne verjamete lahko vprašate mojega moža, ko ga 6x vprašam isto stvar :). Tako, da če se vam dogaja enako se ne ustrašite. In ni nič narobe z vami, kajti postali ste hodeča "meditacija" ali zavestni kreataor svojega življenja.

Dosegla sem stanje, ko preprosto ne razmišljam več. To me je še kako utrujalo. Včasih sem premišljevala dneve in dneve, kaj delam prav, kaj delam narobe, kaj vse je potrebno narediti, da bi drugim ustregla, da sem na koncu prišla do spoznanja: "Alex, koga zajebavaš? Samo sebe". In tako sem odnehala. Preprosto sem nehala skrbeti, se utrujati, se mučiti. In začela sem se ceniti, ceniti toliko bolj. To se je videlo tudi, ko sem občutno zvišala cene svojih storitev, ki jih delam. Mnogi so to lahko zamerili, a jaz se nisem ozirala na to, kajti imela sem dovolj strank, ki so me preizkušale iz dneva v dan in me testirale. Takih nisem želela več izbirati. Ko sem to razumela in tudi nikoli mi ni vibrirala tista cena od prej, zato sem začutila v sebi, da sem vredna veliko več. In tukaj sem začela spoštovati sebe in svoje občutke. Kajti to je bil en korak od mnogih na poti moje spremembe.

Iz dneva v dan je postajalo boljše in še ko sem vstopila v ekipo 2VibeUp, sem vstopila popolnoma brez pričakovanj. Rekla sem si: "Alex kaj imaš za izgubiti? Bolj kot vse drugo lahko samo sprejmeš nova spoznanja in nove prijatelje." In dovolila sem si.

Dovolila sem si dan za dnem spoznavati to čudovito ekipo. Skupaj plujemo skozi trenutke, v sebi gradimo moč , vračamo zaupanje vase in rastemo skupaj. Del ekipe je kot moja družina, ki sem jo sprejela. Verjemite mi, tako hvaležnost kot jo čutim jaz vam ne znam opisati. To je kot blagoslov in kot obliž na moje vse rane. Resnično ne znam povedati bolje, da je vsak izmed nas brezpogojen in predan k temu kar počne. K svojemu poslanstvu. Ni tekmovalnosti med nami, ni obsojanja. Ko en pade dol - mu pomagamo, da povrne moč nazaj. Ko smo dobre volje se smejimo. Šalimo se na svoj račun, trudimo se biti boljši vsak zase. Ne ozirajoč se na drugega kaj počne. In ko podpremo drug drugega - smo skupaj močnejši. Smo takšni kot smo doma, in se ne pretvarjamo. Ne igramo in dovolimo si živeti iz dneva v dan. Saj je tudi življenje tako pisano z vsemi barvami in ne samo belo in črno. In mi si to dovoljujemo - da smo kot mavrica brez pravil in brez pogojevanj drug drugemu.

In kaj se meni vse spremenilo s to ekipo?

V tako kratkem času, kot se poznam z ekipo (nekatere člane sem poznala še od prej, ostale na novo), sem jaz osebno doživela veliko prebojev. Od tega, da so se mi pričele manifestirati moje želje iz mladosti, do tega, da sem posnela svoj prvi video. Kar bi včasih trdila, da ga nikoli ne bi in bi se skrivala kot majhna miška nekje v kotu in se mi nič ne bi dogajala. Predrla veliko osebnih tabujev, nekih prepričanj, ki sem jih imela še vsajene od okolice. In v meni se je zbudila energija, ki sem končno dovolila sebi. Stara Alex kot otrok je znala peti, je rada nastopala, je bila vedno srečen otrok, vedno obdana z ljubeznijo do drugih, rada sem imela ljudi in rada sem živela na oblakih, kreirala svoje sanje in presanjarila dneve. Danes so te sanje moja resničnost. Dovolim si biti jaz, taka kot otrok brezpogojno, dovolim si biti nepopolna, dovolim si delati napake (ki so le izkušnje zame), dovolim si iti čez meje onkraj sebe, (čez meje moje domišljije, ki jih moja pamet niti razumela ne bi), grem in se podam za izkušnjo. To sem nekoč bila, in sedaj sem našla in zbudila spečega Feniksa v sebi, ki je dobil nova krila. In tako kreiram, prepuščam se toku, ne razmišljam in se samo še sprašujem: "Kako je lahko še lepše in boljše kot to?".

Hvaležna skupini , hvaležna sebi, da sem si dovolila to izkusiti. In kaj vse me še lepega čaka? Tega odgovora ne vem v tem trenutku, želim samo izkušati življenje dan za dnem.

Ekipa me je zagotovo naučila znova postati jaz in vrniti moč v svoje roke.

Z ljubeznijo in objem <3

Aleksandra Rehar

Ko začutiš brezpogojno ljubezen v srcu, takrat postaneš zavestni kreator svojega življenja. ~ Aleksandra Rehar