Za otroke ni posluha, je sedaj čas, da se jim prisluhne?
Danes sem se odločila pisati o temi, ki zadeva otroke, dijake. Klici otrok po pomoči so vse glasnejši, a starši, učitelji in celotni sistemi se niti ne zavedajo svoje odgovornosti in tudi vse manj časa je za kvalitetno preživljanje časa z vašimi otroki. Ta klic je tako močan, da sem čutila klic po pisanju na to temo. Očitno je napočil čas, ko se more svet obrniti v drugo smer. In če kdaj je letos čas, da se stori drugače.
Kot družba resnično bredemo v prepad na celotni črti. Vse več obremenjenosti je na šolah in vse preveč so obremenjeni starši svojimi službami. Čas je, da starši sprejmete to kot dejstvo in se podate k temu, da za vaše otroke naredite nekaj boljšega. Jim pustite boljši svet, kajti na njih svet sloni.
Če pogledamo našo družbo v Sloveniji je globoko orientirana samo in le na eno stvar - materialne dobrine. Kako imeti čim več in boljše kot sosed. Otrokom ni pomembno kako in koliko imajo, to da občutijo med vrstniki tekmovalnost, jih učimo mi. Da MI kot starši. Otrok ne potrebuje ničesar drugega kot le objem, sočutje, razumevanje in posluh oz. veliko posluha in prave usmeritve. Starši nismo tukaj zato, da upravljamo z njihovimi življenji, vendar jim dopuščamo izbiro in jih le usmerjamo na poti v odraslo dobo.
Otroci niso krivi, da smo se MI kot starši odločili jih spraviti na svet! Otroci si želijo ustvariti boljši svet, a jih svet odraslih mnogokrat presliši in utiša. Tako se jih razoroži - odvzame vso notranjo moč in na koncu imamo generacijo, ki je "zablojena" ali jo poimenujte kot želite. Otroci niso izgubljeni, otroci dobro vedo, kaj si želijo, otroci imajo svoje sanje, a vse prevečkrat so ignorirani. Ignorira jih sistem, ignorira jih družba - sovrstniki, ignorirajo jih starši, ker so obremenjeni s svojimi problemi. Resnično??? Ste kdaj pomislili, kako bi bilo vam, če bi vam na vsakem koraku dobili ignorantski odnos? Vam bi bilo všeč? Meni niti najmanj.
V svojem napornem najstniškem življenju sem na svoji srednji šoli dobila veliko žaljivk, odvzema sposobnosti in poniževanja ravno od profesorjev. Še posebej takih, ki so te na začetku leta na podlagi izgleda obsodili na popravni izpit. Lepo, sem si rekla. In postala sem upornica prve "klase" . Kajti nisem se strinjala z njihovimi stališči. V sebi sem vedela, da je lahko drugače. In še danes verjamem, da je svet lahko drugačen.
Resnično se vprašam ali je interes učiteljem, da naredijo in vsadijo kvalitetno znanje, ali da "odštejejo svojih 6-8 ur" kolikor jih imajo na sporedu in potem se še nadaljuje vse delo doma, kjer se starši učijo s svojimi otroki v nedogled. Kar se mene tiče in moje osebno mnenje je, da je delo profesorja, da ves učni načrt opravi z dijaki v šoli.
Kako malo je potrebno, da naredimo skupaj korak v spremembe? Je tako težko? Bi prisluhnili otrokom in enkrat za vselej vzpodbujali njihove sposobnosti in potenciale? Ali jih bomo zavračali in onesposobili naprej do korenin, da ubijemo vsako željo in voljo do življenja? Kakšno družbo si želimo?
In zakaj se to dogaja? Mnogi si niso želeli biti učitelji, pa so pristali tam, ker so iz nekih osebnih razlogov morali. Zopet drugi so naveličani sistema, ki jih ne usliši in dela po svoje, pa kalijo svoje frustracije nad dijaki. Delo z dijaki, učenci, malčki zahteva voljo in včasih ni najlepše. Ampak, tudi, ko "kravžljajo" živce vsem nam, nam sporočajo, da si želijo sprememb. Podirajo naše omejitve in okvirčke v katerih smo. Odpirajo nam širši pogled. Pa jih bomo še naprej tišali?
Vidite, vse skupaj ima skupni imenovalec - ignoranca. In začne se vse skupaj na začetku. In potem se ne čudim, da smo kot družba dobili kadre, bodoče kadre, ki so ignorantski. Saj veste kar sejemo - to žanjemo.
Želim si, da je svet drugačen. In danes sem želela izpostaviti le rdečo nit. Vas povabiti k razmišljanju. Morda bo to nekdo celo prebral ali pa začel delati drugače. Ampak že nekaj časa gledam vso farso in vse, ki obtožujejo otroke, da so oni glavni krivci. Nemogoče! Resnično odgovorni smo odrasli in celotni sistem skupaj.
Bi bil resnično sedaj čas, da se učni načrti prilagodijo in uvede manj teorije in več praktičnega znanja. Bolj uporabnega? Bi bil sedaj čas, da se kot družba, spremeni odnos in se začne graditi spoštovanje, zaupanje in zgradijo odnosi, ki so vrednejši. Bi bil sedaj čas, da delodajalci imajo malo več posluha za odgovorno starševstvo in se prilagodi delavnik? Ali je zaradi "konkurenčnosti gospodarstva" prav vse nesprejemljivo? Mislim, da kjer je volja je tudi pot.
Dopuščam, da so mnenja lahko različna. Ampak resnično skupaj kot celota bi zmogli uvesti korak k spremembam. Kjer je volja, je tudi pot.
Otroci so najsvetlejše zvezde, ki nam kažejo drugačno realnost. ~ Aleksandra Rehar
